Petek. Teden je ze naokoli. Zadnja snemanja na pečinah. Tokrat nam je celo uspelo, da smo bili do pol enajstih v Dhërmi-ju. Prvi čolni so odšli ob pol dvanajstih razobesit bannerje in poiskati snemalne pozicije. S Samom sva stražila opremo na obali. Danes naj bi končno snemali v jami.
Stražimo opremo
Ko so prišli po naju, smo se najprej odpeljali do lokacije malce naprej od jame. Isti dostop do vrha z vode. Višina okoli 19m. Razporedili smo se ob točki odskoka. Z Domnom sva si pomagala prinesti opremo do vrha po strmem klifu. Plezanje s 17kg nahrbtnikom po ostrih skalah… zato me pa sedaj bolijo mišice.
Na položaju tik nad vodo sem si najprej razprl dežnik, ki me je rešil pred sončarico. Nato sem postavil opremo. Ni najbolj enostavno samo z eno roko, medtem ko se z drugo držiš za rob skale na višini. Zanimivo kako me ni strah višine, če je pod mano voda, ko pa sem stal v petem nadstropju na terasi hotela, sem imel čisto mehka kolena.
Na robu
Turistična točka na višini 20m (Photo: ©2008 Ray Demski)
Po parih skokih smo pojedli sendviče, skočil sem v vodo, potem pa sva se z Ray-em odpravila na vrh jame. Pot je bila peklenska. Nizek gozd hrasta z bodečimi listi, bodeče ovijalke. Čisto me je popraskalo. Bodeči listki so mi padali med hrbet in nahrbtnik, ko sem se plazil pod drevesi. Preklel sem vse po spisku.
Plezalne poškodbe
Na vrhu pa… razgled, čistina, vrocina. Na višini 30m sem si najprej razpel dežnik za kamero in glavo. Že ko smo snemali v Sarajevu Hot Run in smo umirali od vročine, poleg tega pa se mi kamera enkrat ni hotela prižgati in sem moral vstaviti hladno baterijo, sem se odločil, da naslednjič vzamem sabo dežnik in Magic Arm.
Nekaj skokov, nekaj popolnih posnetkov, sprehod skozi bodeco džunglo, skok v vodo, voznja s čolnom, otvoritev olimpijade, nazdravljanje zadnji nevarni lokaciji in že smo bili na 19:00 avtobusu za Vlorë.
Improvizacija
Orlando Duque se spušča proti odskočni točki
Hassan Mouti v elementu
Na poti nazaj smo se ustavili še pri lokalu, kjer bo jutri zadnji dogodek. Skoki za javnost. Za nas bo to, v primerjavi z prejšnjimi dnevi, kot bi šli na sprehod.
Ogledali smo si platformo s katere bodo jutri skakali. Zaenkrat zgleda še bolj ubogo. Pa saj imajo še celo dopoldne čas, da jo dokončajo.
50€ za platformo
Ko smo šli nazaj v avtobus, mi je naš šofer Bajram povedal, da gre nazaj v Tirano, ker je očeta zadel srčni infarkt in ni najbolje. Oziroma nekaj podobnega, saj moja albanšcina ni najboljša. Ne znam reci niti dober dan ali hvala. Upam, da bo vse u’redu.
Zdaj moramo priti le še do hotela, samo je takšna gneča, da bo še trajalo. Naš lokalni vodič Elton mi je včeraj povedal, da je tako čez celo poletje, gneča cel dan, saj je cesta čez Vlorë glavna povezava do plaž na jugu.
